Copy
View this email in your browser

Trnuljčica - zgodba o ranjenem srcu, ki ga pozdravi potrpežljivost

V sredo, 19.12.2018 (logistične informacije tukaj) se bomo še zadnjič v tem letu srečale na krogu. Tokrat se bomo vrnile po rdečo nit iz predzadnjega kroga, ki je depresija. Raziskovale bomo še eno obliko izginotja iz življenja, pasivnosti in paraliziranosti kot dela razvojne poti. Na tokratnem krogu bomo brale pravljico o Trnuljčici - Speči lepotici, ki govori o stoletnem spancu. Poglobile se bomo v psihološki pomen tega stoletnega spanca.

Marie Louise Von Franz, Jungova tesna sodelavka, pravi, da so pravljice najčistejša oblika arhetipskega materiala. Pripovedujejo zgodbo našega nezavednega. Pravljice so nekakšne kolektivne sanje; kompenzirajo enostranskost zavestne kolektivne kulture. Zato so pogosto nagajive, heretične, absurdne, vsebujejo teme, ki so v nasprotju s splošno sprejeto moralo; njihov namen je doseči celovitost, dopolniti enostranskost in omejenost zavesti. Pravljice nam sporočajo, česa v zavestni kulturi manjka, kaj je zanemarjeno, pozabljeno, potlačeno, kaj potrebujemo, da bi bili celi. Pravljice pa lahko beremo tudi kot fragmente individualne individuacijske poti; opisujejo lahko razrešitve specifičnih razvojnih nalog ali zagat, vsebujejo navodila Sebstva, ki usmerja ego iz ujetega, izkoreninjenega, paraliziranega stanja v povezanost z instinktivno podlago ter v zdrav razvoj.

Trnuljčica je zgodba o stoletnem spancu, ki ga povzroči jezna vila - boginja. Vila/boginja je jezna zato, ker je bila spregledana - pozabili so jo povabiti. V kolektivnem smislu pozabljena boginja pomeni Boginjo, ki smo jo v zahodni civilizaciji odrinili iz zavestnega življenja in s tem zanemarili področja, ki jim vlada: odnosnost, spolnost, skrb za vse, pa tudi njen temni obraz - potlačili smo zavedanje krutosti in naključnosti narave, ki brez razloga povzroča hude tragedije. Pozabljena boginja pomeni pozabljen način specifičnega naravnega načina vedenja. Kadar je boginja - kompleks - področje vedenja ignorirano, povzroči nevrotično situacijo in zahteva ponovno integracijo. Pozabljena Boginja se je oglasila v dvajsetem stoletju preko feminističnega gibanja, Trnuljčica se je prebudila, pravi Von Franz!

Na individualni ravni prezrta boginja pomeni prezrte in ranjene občutke, zamero, zaradi katerih smo kot ranjene živali, defenzivni, napadalni. Govori o čustvenem razočaranju, pogosto o neustreznem ali hladnem materinjenju, neslišanosti v otroštvu, ki naredi človeka izrazito občutljivega in krhkega. Ta rana ustvari stalen občutek ogroženosti, potrebo po biti na preži; ranjena žival je defenzivna in napadalna. Ves čas pričakuje napad in se brani, težko ji je zaznati in sprejeti ponujeno ljubezen. Za krhkostjo in občutljivostjo je želja po sprejetosti in ljubezni, ki pa jo ranjeni človek ne zna sprejeti.

Spregledana vila uroči princeso; ko bo stara 15 let, se bo zbodla na vretenu kolovrata in umrla. Zadnja dobra vila omili urok in smrt spremeni v spanec. 15 let je čas pubertete, čas ko se pričakovanja in pritiski družine in družbe manifestirajo preko nevrotičnih potez; takrat so pričakovanja okolice še posebno močna in od mladega človeka se pričakuje, da bo potlačil dele sebe, da bo družbeno sprejemljiv. Ti potlačeni deli zaspijo - ne izginejo, le potonejo v nezavedno, tako kot spanec Trnuljčice. Prenehajo biti del zavestnega življenja.

Princesa zaspi zaradi zboda na vreteno; kolovrat in vreteno sta simbola mreženja, spletanja - miselnih mrež in procesov, notranjega vzdušja, ki ga ustvari tok misli (kot pravi Marija Sreš: "Začnemo lahko tako, da rečemo, da je duhovnost ženske tok njenih čustev in misli skoznjo, nekatera so zavestna, večina pa je pred-zavestnih..."). To je tok misli, ki se oblikuje v mladosti, vzdušje, ki ga mladi človek posrka v družini in prepričanja, ki se oblikujejo v njegovem odnosu s starši in obarvajo njegove miselne procese. Vreteno je simbol negativnih prepričanj o sebi, ki jih mladi ponotranji ("Iz tebe nič ne bo;" "Neumen/a si;" "Za nobeno rabo nisi;" itd.). To so strupene misli, ki zastrupijo mladega človeka, zaradi česar "zaspi", zamrzne, zamrzne del sebe in ne živi polno, ne deleži v polnosti v življenju. Živi 10 centimetrov nad tlemi, kot pravimo, izgubljen v svojem svetu ali nekem polsnu. Zamudi svojo mladost, bi lahko rekli. 

Nato skupaj s spečo princeso zaspi ves grad in okoli gradu se razrase trnovje. Trnovje predstavlja občutljivost, senzitivnost, ki smo jo omenili že pri pozabljeni boginji; preobčutljivost, ki se brani s senzitivnostjo. Mnogo princev poskuša premagati trnovje, a vse trnovje premaga in uniči. Simbolno to ponazarja, kako težko je občutljivi ranjeni osebi, ki je ves čas na preži za nevarnostjo, spustiti koga blizu, vstopiti v pristno intimo. Večinoma druge ljudi proti svoji želji odriva, njeno/njegovo trnovje jih rani. Trnovje predstavlja rane, ki si jih zadajamo v ljubezni. Govori o ujetosti v merjenje moči zaradi občutkov ogroženosti. Za ljubezen še ni prostora. 

Zgodba se konča na zanimiv način; po stotih letih se pojavi princ, pred katerim se trnovje preprosto razpre in ga spusti navznoter. Princ nima nekih posebnih zaslug, ne uspe mu premagati trnovja. Samo pojavi se na pravem mestu v pravem trenutku. To nakazuje dejstvo, da se srčna ranjenost in občutljivost najbolje pozdravita s potrpežljivostjo in čakanjem. Čas celi te prvobitne rane in v nekem trenutku je človek preprosto pripravljen na življenje; brez posebne katarze, preboja se odpre življenju. Dozorelo je. 

Pri nekaterih procesih, ki pripadajo območju boginje, ne glede na to, katerega spola je oseba, je čas bistven. Nič drugega ne pomaga in vmešavanje je ponavadi kontraproduktivno. Čeprav se na zunaj zdi, kot da oseba zaostaja v življenju, spi in ne sodeluje, se nenadoma prebudi in vse nadoknadi. Gre za nelinearni razvoj z zamikom zaradi posebne nežnosti in občutljivosti, a razvoj se dovrši. Pretirani poskusi razumevanja, kopanja po notranjosti, dela na sebi so lahko škodljivi, kot odpiranje popka, ki še ni pripravljen na razcvet; bitje še ni pripravljeno na določene premike. Potrebno je poslušati notranji ritem. To je pogosto za ženske, ki gojijo prepričanje, da nimajo pravice obstajati, zavzeti svoj prostor, polno živeti; po stotih letih se prebudijo in življenje se sestavi.

Na krogu bomo pravljico o Trnuljčici prebrale in se nato pogovarjale in raziskovale njeno vsebino in pomen, njeno simboliko in uvide v dinamiko zdravljenja ranjenega mladega srca. Vabljene posebno tiste, ki se prepoznate v Trnuljčici.

Prisrčno vabljene! 




 

Copyright © 2018 Društvo Rdeči šotor, All rights reserved.


Want to change how you receive these emails?
You can update your preferences or unsubscribe from this list.

Email Marketing Powered by Mailchimp